Leonardo da Vinci, Italijan, 1452-1519

Italijanski renesančni slikar in izumitelj

Leonardo je utelešenje vsega, kar je prinesla renesansa, nedosežen mojster na vseh področjih, ki se jih je loteval – od umetnosti do znanosti. Bil je slikar, kipar, arhitekt in inženir, predvsem pa raziskovalec na mnogih naravoslovnih področjih. Njegovo Mono Liso, najslavnejšo, najbolj priljubljeno, a tudi najbolj razvpito umetnino, poznajo na vseh celinah sveta.

Leonardo da Vinci  [Leonardo da Vinči ] se je v rodil bližini mesteca Vinci v Toskani. Petleten se je z očetom, premožnim in uglednim notarjem, s podeželja preselil v Firence. Oče je kmalu odkril sinovo nadarjenost in ga petnajstletnega dal v uk Andreu di Cione  [Andreu di Čone ], imenovanem Verrocchio  [Verokjo ], takratnemu najodličnejšemu florentinskemu (iz Firenc) umetniku.

Učna leta v »botegi« (tako so v renesansi imenovali atelje, ki je bil hkrati šola in delavnica) pri Verrocchiu so bila za Leonarda odločilna. Mojstrovo pojmovanje umetnosti kot razgibanega niza problemov, ki jim je treba zmeraj iskani nove rešitve, je bilo Leonardu »pisano na kožo« in je spodbujalo njegovo ustvarjalnost. Njegovo genialnost je v tem obdobju nakazal njegov angel na sliki Kristusov krst, ki jo je sicer naslikal Verrocchio. Prva slika, ki jo pripisujejo Leonardu, je Oznanjenje (1472–1475), v kateri so že posamezni detajli in svetloba, ki nakazuje njegovo usmeritev.

Leonardo je bil izjemno lep mladenič (Verrocchio naj bi ga upodobil v kipu mladega Davida), ki pa so ga ženske zanimale le kot esteta.

Do 28. leta je za njegovo preživljanje skrbel oče, Leonardo pa se je ukvarjal z vsem mogočim – z inženirstvom, zvezdoslovjem, anatomijo, vendar se je tudi brezskrbno zabaval.

Prvo veliko naročilo, ki ga je dobil mladi umetnik, je slika Poklon kraljev (1478), in tudi prvo v vrsti del, ki jih ni nikoli dokončal.

Od mladih let pa vse do smrti je Leonardo neizmerno privlačilo naravoslovje in ga slikarstvo ni preveč zanimalo. Zato je leta 1480 odšel v Milano, svetovljansko in v znanost usmerjeno prestolnico Lombardije. V prošnji za službo pri vladarju Ludovicu Sforzi  [Ludoviku Sforci ], imenovanemu Moro, je predstavil svoje poznavanje tehničnih ved, vojaškega inženirstva, in le mimogrede omenil znanje arhitekture, slikarstva in kiparstva. Tu je preživel osemnajst najbolj ustvarjalnih let. Za vladarja je zasnoval mrežo plovnih in namakalnih kanalov, ki še vedno delujejo; delo je moral vedno znova prekinjati zaradi najrazličnejših zahtev − postavitve konjeniškega kipa začetniku rodovine Sforza (ki ga niso nikoli postavili), slikanjem portretov, izdelavo kostumov za dvorne zabave ali pa načrtovanjem strojev. Tu so nastale najpomembnejše stvaritve: oltarna slika Devica v votlini, freska Zadnja večerja, načrti za Sforzov kolos, portreti.

Leta 1499 se je pred Francozi iz Milana umaknil v Mantovo (Portret Isabelle d' Este), nato v Benetke, kjer je izdelal načrt za premični jez, se udinjal Cezarju Borgi [Bordži] kot kartograf in vojaški inženir. Potoval je, živel nekaj časa v Milanu, Firencah in Rimu, ter se tri leta pred smrtjo na vabilo francoskega kralja Franca I. preselil v Francijo v grad Cloux ob Loari, kjer je tudi pokopan.

Prijateljeval je z mogočneži – Medičejci, Sforzo, Bogijci, papežem, kraljem –, se večino življenja otepal s finančnimi težavami, in bil vse življenje nerazumljen.

Njegova druga znana dela:

Sv. Ana, Madona, Dete in mali Janez – karton (oglje in »svetloba« svinčevega belila), National Gallery, London

Karton za sliko, ki ni bila nikoli izdelana, je nastal okoli leta 1500. Stvaritev je izjemna v kiparski polnosti likov in v skrivnostnem čaru obrazov matere in hčere.

Mona Lisa, La Gioconda, 1503−05, olje na lesu, Louvre, Pariz

Veliko je bilo ugibanj in verzij, vendar tudi danes ne vemo, kdo je upodobljena ženska ali kdo je sliko naročil. Leonardo je sliko vse do svoje smrti nosil s seboj.

In zakaj je Mona Lisa tako izjema? Zaradi svoje popolnosti, mehkobi svetlobe in sence, v prelivanju barv in gibanju, njeni skrivnostni nedostopnosti.

Portret dame s hermelinom, Czartoryjzski muzej, Krakov

O sliki ni veliko znanega, poznavalci si tudi niso enotni, ali gre za Leonardovo delo.