Henri Edmond Cross, Francoz, 1856-1910

Francoski neoimpresionist

Henri-Edmond Delacroix [Onri-Edmon Delakroa], sin angleške matere in francoskega očeta, se je rodil leta 1856 v Douaiju, v bližini Lilla v Franciji, kjer je preživel otroštvo in mladost. Risanja in slikanja se je učil pri Carolusu-Duranu ter na Šoli lepih umetnosti v Lillu.

Pri dvaindvajsetih se je naselil v Parizu in se spoprijateljil s slikarjem Françoisom Bonvinom, čigar delo je v začetku močno vplivalo nanj. Ko je leta 1881 prvič razstavljal v Salonu, se je podpisal z angleškim psevdonimom Cross [Kros], da bi se izognil zamenjavi s Henri-Eugénom Delacroixjem [Onri-Eužen Delakroa], najpomembnejšim slikarjem francoske romantike, čigar dela so bila v tem času še vedno razstavljena.

Pod vplivom impresionistov, še posebno potem, ko se je poleti 1883 srečal v južni Franciji z Monetom, so se temne barve njegovega realističnega slikanja prelevile v svetle, polne svetlobe, značilne za impresioniste.

Leta 1884 je skupaj s Signacom in Seuratom ustanovil Salon neodvisnih. Slikal je v pointilističnem slogu, vendar ne vseh zvrsti. Potegi njegovega čopiča so bili kratki, drug ob drugem; platno je bilo posejano z majhnimi pravokotniki izrazitih močnih barv.

Pointilizmu se je izognil pri slikanju portretov, aktov in marin. Že leta 1891 je bil izvoljen za podpredsednika Združenja neodvisnih – postal je eden vodilnih neoimpresionistov. Kot mnogi njegovi prijatelji je bil tudi Cross podpornik anarhistov in je ilustriral njihove časopise.

Pogosto je obiskoval Italijo. Poletje 1908 je preživel v Toskani in Umbriji, v Pisi [pizi], Firencah in Assisiju [asiziju], ter izdelal ogromno skic, po katerih so nastale nekatere znamenite krajine. Naslikal je tudi veliko akvarelov.

Crossove barve sijejo ne glede na tehniko ali tematiko. Pri svojem delu je bil nenehen iskalec in raziskovalec, tako je z leti postal nabor njegovih barv vse bogatejši. In ker je slikal s čistimi barvami, velja za predhodnika fovistov.

Zadnja leta življenja je Cross prebil na jugu Francije, kjer je v toplejšem podnebju lažje prenašal revmatične tegobe. Umrl je v Sait-Clairu leta 1910.

Nekaj njegovih del:

Iles d'Or (Zlati otok), 1892, olje na platnu, Musée d'Orsay, Pariz

Večerni vetrič, 1893–94, olje na platnu, Musée d'Orsay, Pariz

Obala ob Sredozemskem morju, 1891–92, olje na platnu, privatna zbirka

Ciprese pri Cagnesu, 1908, olje na platnu, Musée d'Orsay, Pariz

Pogled na cerkev Santa Maria Degli Angeli pri Assisiju, 1909, olje na platnu, Ermitaž, Sankt Peterburg, Rusija