Jean Honoré Fragonard, Francoz, 1732-1806

Jean-Honoré Fragonard [Žan-Onore Fragonar] se je rodil leta 1732 v družini obrtnikov–rokavičarjev v mestu Grasse na jugovzhodu Francije, nedaleč od Sredozemskega morja. Oče je ves denar investiral v nabavo prve gasilne črpalke za Pariz, vendar je posel propadel. Da bi lažje izterjal izgubljeni denar, se je družina preselila v Pariz. Tožbo je izgubil.

Družina je imela velike načrte s svojim edincem in ga že kot najstnika zaposlila kot uradnika v notarski pisarni, kar je bil za tiste čase ugleden poklic. Toda mladi Fragonard je najraje risal in hitro izgubil službo.

V vodilnem pariškem studiu Françoisa Bouchera [Fransoaja Bušerja], kraljevega slikarja in enega od dvanajstih učiteljev na Kraljevi akademiji, so ga zavrnili, češ da ne zna risati. Tudi v šoli Jean-Baptista Siméona Chardina [Žan Baptista Simeona Šardna], kjer naj bi se učil slikanja žanrskih tihožitij, ni ostal dolgo. Pedantni mojster in vihravi učenec se nikakor nista ujela. In čeprav je uk pri Chardinu trajal le kratek čas, je bil vpliv mojstrove šole opazen tako pri tihožitjih kot tudi drugih poznejših delih.

Ponovno je poskusil v ateljeju F. Boucherja in ga tokrat navdušil s slikami, ki so nastajale v prostem času. Slavni učitelj je Fragonarda sprejel v svoj atelje, ne da bi mu zaračunal šolnino. Fragonard je bil odličen učenec, hitro se je izkazal in na natečaju prejel prvo nagrado in štipendijo za triletni študij na Francoski akademiji v Rimu. Akademija je delovala pod patronatom francoskega kralja; na njej so študirali najboljši, ki naj bi kasneje slikali za dvor.

V Rimu se je srečal z deli Michelangela in Rafaela, ki so ga prevzela, vendar pa mu tudi odvzela vso samozavest. Tudi način dela na akademiji ga ni zadovoljil – preveč je bilo klasike, Fragonarda pa so navdušile svoboda, živahnosti in bujnosti v delih velikih slikarjev baroka. Na akademiji so mu dopustili, da je v slikarstvu šel svojo pot. Nekaj časa je prebil v Benetkah, nato pa je odšel v Neapelj, kje je s peresom in tušem kopiral dela baročnih mojstrov. Te risbe je dal kasneje natisniti.

Prvo njegovo večje platno po vrnitvi v Pariz je bilo Koresovo žrtvovanje, 1765; delo je razstavil v Salonu, kar mu je prineslo članstvo v Akademiji.

Fragonard je opustil zgodovinske teme in se usmeril v bolj donosen žanr – erotiko. Iz leta 1766 se je ohranila Gugalnica. Slike z erotično tematiko je poskušal razstavljati tudi v Salonu, vendar so ga kritiki raztrgali, kar pa ni pomenilo, da bi ne imel dovolj naročil.

Metresa kralja Ludvika XV. Madame Dubarry je pri njem naročila štiri table za paviljon v njenem gradu. Nastala je serija slik Razvoj ljubezni, ki jih je naročnica zavrnila, kajti v slikarstvo je vse bolj prodiral novi slog – neoklasicizem. Fragonard je bil zelo užaljen.

Na stroške mecena Bergereta de Grandcourta [Beržereja d Gronkura] je Fragonard odpotoval v Italijo. Po vrnitvi je nastalo nekaj njegovih najbolj pomembnih del: Slepe miši, 1775, motivi družinske idile, ženski portreti, kot sta Mlado dekle bere in Ljubezensko pismo.

V 80. letih je Fragonard že prešel vrh svojega umetniškega ustvarjanja in njegov način slikanja ni bil več v modi. Nove elemente je iskal v Rouseaujeih [Rusojevih] filozofskih naukih, in njegovo delo se je vse bolj obračalo v klasicizem.

Med francosko revolucijo leta 1789 se je z družino umaknil v domači Grasse, 1791 pa se je ponovno vrnil v Pariz. 1793 je postal ravnatelj novoustanovljenega muzeja v Louvru, s stalnim dohodkom in prebivališčem za družino. Ko se je leta 1799 Napoleon odločil, da se naseli v Louvru, je Fragonard izgubil službo in bivališče, vendar je do svojega konca živel v Kraljevi palači (Palais Royale).

Umrl je leta 1806 v Parizu.

Nekaj njegovih del:

Gugalnica, 1767, olje na platnu, Wallaceova zbirka, London

Večna mladost in lepota, igrivost in čutnost, so se pred realnostjo umaknile v idiličnost pastoral in narave.

Kopalke, med 1772 in 1775, olje na platnu, Louvre, Pariz

Radoživa rokokojska upodobitev idiličnega življenja.